Adijo, poletje: naj poletno branje

Letos sem imela namen poletje preživeti v glavnem med platnicami. In kot se z vsemi nameni rado zgodi, stvari niso šle ravno po planu. Tako sem prebrala precej manj knjig, kot sem si sprva zamislila, so pa bile precej bolj raznolike, zahvaljujoč predvsem poletnemu knjižnemu bingu, ki ga je letos že drugič organizirala Sandra Dobnikar, ki na Instagramu in Facebooku vodi profil @dozadnjestrani (pa tudi spletni bralni klub @mi.beremo).

Kljukanje kvadratkov me je torej poneslo med platnice zelo različnih knjig – nekatere so me navdušile, druge dale misliti, spet ob tretjih sem se sprostila. Odločila sem se izpostaviti tri, ki so me na tak ali drugačen način najbolj prepričale. Kar nekaj časa sem kolebala, katere tri izbrati, seznam sem že skoraj razširila na pet knjig, saj sem nanj želela uvrstiti še vsaj Skrivno zgodovino Donne Tartt in Opraviti z Eddyjem Édouarda Louisa (a ju na koncu nisem). Tukaj so torej moje naj tri knjige poletnega branja.


Sabina Štrubelj, Hotel Lavanda

Prva knjiga, ki jo želim izpostaviti, je bila moje prvo pravo poletno branje letos (in edina knjiga, ki sem jo dejansko brala tudi na plaži) – lahkotna, zabavna, hitro berljiva, hkrati pa s tisto mero napetosti, ki ti ne dovoli, da bi z branjem odlašal. Sama bi jo uvrstila med knjige, po katerih posegam, ko rabim malce oddiha in sprostitve.

Zakaj me je torej roman Hotel Lavanda navdušil bolj kot ostale knjige istega žanra? Odgovor je preprost: ker je delo slovenske avtorice. Priznam, Sabina Štrubelj in njena dela so mi bili popolna neznanka, dokler jih nisem zasledila na Instragramu, kjer se je o njih v zadnjih mesecih res veliko govorilo. Iz radovednosti sem se lotila branja in bila pozitivno presenečena. Slovenske avtorje sicer zelo rada prebiram, a takšne vrste knjige med njimi še nisem zares zasledila. Delo lahko brez problema postavimo ob bok podobnim romanom tujih avtorjev tega žanra.

V začetku septembra je izšlo tudi nadaljevanje Hotela Lavanda, podnaslovljeno Poslednja skrivnost.


Angie Thomas, The Hate U Give

Naslednja, ki si resnično zasluži omembo, je knjiga The Hate U Give, ameriške avtorice Angie Thomas. Roman, katerega naslov lahko okrajšamo v THUG (ang. nasilnež), sem brala za kvadratek Black Lives Matter.

Zgodba, ki je sicer plod avtoričine domišljije, je navdahnjena z resničnimi dogodki. Izhaja iz tragičnega dogodka in postopoma razlaga tudi širšo sliko problematike – od neenakih možnosti za temnopolte in pomanjkanja kvalitetnih izobraževalnih ustanov v njihovih soseskah, do prisotnosti tolp in drog ter brezizhodnega položaja mladih. V branje jo priporočam tako tistim, ki jih ta problematika zanima, kot tistim, ki le iščejo dober roman.

Sama sem knjigo brala v angleškem jeziku, kmalu pa bi naj dobili tudi njen slovenski prevod, katerega izid je bil pri založbi Mladinska knjiga napovedan za oktober letos. Po knjigi so leta 2018 posneli tudi istoimenski film.


Sebastijan Pregelj, V Elvisovi sobi

Najboljše, najljubše branje tega poletja sem prihranila za konec. Roman V Elvisovi sobi je izjemno delo slovenskega avtorja Sebastijana Preglja, s katerim si je prislužil nominacijo za kresnika in postal prvi prejemnik Cankarjeve nagrade za najboljše slovensko leposlovno delo preteklega leta.

V Elvisovi sobi je zgodba o nostalgiji. Nostalgiji po nekih drugih časih – enostavnejših, varnejših. Časih, ko so bile stvari bolj jasne. Vsa ta nostalgija se poraja iz protagonistove zmedenosti, bolečine in nerazumevanja dogajanja v času razpadanja države in nesmiselne vojne, ki se ob tem odvija. Pripoved je na nek način enostavna, a odlično spisana, iz vsake strani pa veje moč pisane besede – na videz najbolj preprosti odstavki te pretresejo, zadenejo s svojo globino. Tudi zaključek zgodbe je izjemen, bralca resnično pusti brez besed. Na moji osebni listi najboljših slovenskih romanov se je takoj brez pomisleka prebil v sam vrh. Poleg zgodbe romana priporočam tudi branje spremne besede Aljoše Harlamova, ki se nahaja na koncu knjige.


Poletje je torej pri koncu, z njim pa, žal, tudi poletno branje. Jaz si ga bom (kar se bralskih spominov tiče), med drugim, zapomnila po teh treh knjigah, ki me resnično niso pustile ravnodušne. Vesela sem tudi, da so se na mojem bralnem seznamu po dolgem času spet znašli stripi (kot jim še zmeraj pravim sama) oziroma risoromani. Z njimi bom štartala tudi v jesen – jesenski kupček knjig namreč že čaka, da se ga lotim.

Tako da: adijo, poletje, pozdravljeno jesensko branje!

One thought on “Adijo, poletje: naj poletno branje

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s